Za vedno PET

Atash, moj prvi pes, je bil perzijski hrt (saluki). Ime je dobil po svoji rdeči barvi, saj Atash v perzijščini pomeni ogenj. Bil je zelo umirjen in je najbolj užival na kavču ali debeli perzijski preprogi. Njegov živahen karakter se je pokazal predvsem zunaj, pri teku v naravi. V začetku novembra 2018 je dopolnil 8 let, mesec pozneje pa sva uradno postala terapevtski par v Zavodu PET.

Najina terapevtska pot se je začela že kar nekaj let prej, in sicer v letu 2015. Zaradi njegove ljubezni do ljudi in želje po delu sem začela po internetu iskati primerno aktivnost in naletela na terapijo s pomočjo psov. Tako sem zašla na stran Zavoda PET in stopila v stik z njimi. Po potrebnih formalnostih so mi dodelili mentorico Dunjo, ki me je s svojimi bogatimi izkušnjami popeljala na pot prostovoljstva, za kar sem ji še danes hvaležna.

Z delom sva začela na Pediatrični kliniki v Ljubljani na pedopsihiatričnem oddelku, kjer sva otroke obiskovala dve leti. Medtem sem se vpisala na Zdravstveno fakulteto, smer delovna terapija, to pa je bil tudi eden od razlogov, da sva z Atashem začela obiskovati otroke v rehabilitacijskem centru URI Soča. Tam sva nato s pomočjo diplomirane delovne terapevtke izvajala terapijo vse do konca.

Vedno Avška. Je bila in bo. Neskončno prijazna, potrpežljiva, ljubeča. Ninina sreča.

Dobro se spomnim, kdaj sem ju prvič videla. Z Nino sta prišli na testiranje v Dom starejših na Vrhniko. Avška je takoj pomahala z repkom, pomigala z zadnjico in navihano pogledala…Ni bilo možnosti, da je ne bi takoj vzljubil.

Z Nino sta bile odličen terapevtski par. Obe zelo zanesljivi, vedno pripravljeni pomagati. Poleg drugih obiskov sta veliko let obiskovali Pediatrično kliniki. Nevrološki oddelek je bil njun. Vsako sredo ob 17 uri sta bili tam. Vzgojiteljica na oddelku je že prej napovedala njun obisk. Nekateri otroci so bili na oddelku po nekaj tednov. Komaj so čakali, kdaj pride sreda. Ampak veselili se niso le očtroci. Ves oddelek je bil v »luftu«. Avška je bila ljubljenka tudi medicinskih sester in drugega osebja. Vedno se je našel kak priboljšek zanjo, naj bo hrenovka ali kaj drugega, vendar vedno po opravljenem delu. Ja, Avška je vedela, kam se splača priti.

Mislim, da bi Nina lahko napisala knjigo o njunih doživetjih na Pediatriji in drugje. Ogromno jih je bilo: kako je Miha, ki je bil sprejet v bolnico, ker kar naenkrat ni mogel več hoditi, naredil prve korake z Avško. In potem, ko ga je presenetila v šoli…Veselje do nebes.

In kako je Christiana pripravila do tega, da so ga lahko odpeljali na dializo. Skoraj dve uri so ga prepričevali, da gre: dva zdravnika, medicinski sestri, psihologinja. Ni in ni hotel iz sobe. Že enkrat prej sem mu obljubila, da ga bo obiskala Avška. In ko nam je mamica povedala, kakšne ceremonije imajo z Christianom, smo se hitro odpravile na oddelek. Ko je zagledal Avško, je nehal jokati in tuliti. Avška je pokazala vse, kar je znala. Najbolj všeč mu je bil poklon. In tega mu je pokazala nekajkrat. Psihologinja mi je rekla: »Le kje ste bili prej?« Ja, Avška je znala očarati, imela je magično moč potolažiti še tako žalostnega in prestrašenega otroka. Spremljala je slepega dečka iz šole. Bal se je psov, ampak ob Avški je ta strah izgubil… Še in še je zgodb.

Seveda sta z Nino delali tudi drugje. Sodelovali sta na OŠ Jože Moškrič, kjer sta z Moniko pomagali otrokom s posebnimi potrebami, da so premagovali težave z branjem in ostalimi težavami. Vedno sta bili pripravljeni sodelovati, kjer je bilo potrebno. In kamor sta prišli, sta bili neskončno dobrodošli. Vedno dobre volje, razigrani, pozitivni.

Naj omenim še to. Poslovila se je Avška, psička »stare garde«. Pridružila se je prijateljicam, ki so redno obiskovale Pediatrijo: Gaji, Lili, Fioni, Žani. In vsem ostalim. Vem, da se veselo igrajo, tekajo, se smejijo. Zagotovo se pogovarjajo o starih časih. In obujajo spomine. Nam pa sporočajo, naj ne bomo žalostni, saj so imele lepo življenje. In da se nekoč vidimo…

Srečno Avška, imej se lepo…

Dunja

Ko me je Ida poklicala in me prosila, da zapišem nekaj besed v spomin Bafi, sem imela občutek, da sem dobila najtežjo nalogo v svojem življenju. A ne zato, ker o njej ne bi vedela kaj napisati, temveč zaradi bolečine ob njeni odsotnosti.

In kdo je Bafi bila?

Coton de Tulear, majhna, bela, puhasta kepica za katero sta Ida in Vilma skrbeli, kot da bi bila pasja princesa. Pravzaprav je to tudi bila… čista in urejena, zmeraj pripravljena na posredovanje s pomočjo psa.

Njene rjave oči in vedno urejen kožušček je pritegnil pozornost. Zaradi nje so se ljudje približali, postavljali vprašanja in jo želeli pobožati. Ljudem je vedno že samo s svojo prisotnostjo priklicala nasmeh na obraz.

Tudi mene je velikokrat nasmejala. Spominjam se časa, ko sva z Ido in najinima psičkama vpisali v tečaj Relly obidienca. Bafi RO sploh ni zanimal, veselila se je igre z Laro. Bafi, ki je drugače Idi vsepovsod zvesto sledila, je na poligonu sedela in Ido opazovala. Na koncu sta morali vaditi hojo ob nogi. Ido je pogled nanjo tako omehčal, da enostavno ni mogla biti jezna nanjo.

Najbolj srečna in zadovoljna je bila Bafi v Idinem naročju, kjer je vedno zelo hitro zaspala. Zaupanje med njima je bilo tako veliko, kot je bila velika ljubezen. Bili sta terapevtski par.

Nepopisno je bilo veselje Bafi in Lare, kadar smo prišli na obisk k Idi. Bafi se je takrat na vso moč trudila, da bi se Lara z njo igrala. Bili sta, kot bi ljudje rekli, najboljši pasji prijateljici. Lara je ob vstopu skozi vrata z vso hitrostjo tekla po stopnicah in iskala Bafi.

In potem je prišel ta dan…ko nas je Bafi tiho zapustila. Veliko prehitro.

O življenju govorimo, da je v vsaki, še tako slabi stvari vedno nekaj dobrega. Veliko sem premišljevala o tem. Zakaj se je Bafi že morala posloviti? Kaj je bilo njeno delo tukaj?

In potem se je od nekod pojavil odgovor…naše življenje poteka v hitrem tempu, vsak dan nam prinaša lepih stvari, a tudi veliko stresa. Bafi je bila primer umirjenosti… počasi je korakala svojo pot, ne glede na to, kaj se je dogajalo okoli nje. Počela je stvari, ki jih je imela rada in počela jih je tedaj, ko je imela voljo za to. Ampak vse, kar je počela, je bilo umirjeno. Bila je Bafi.

V petek sva imeli z Ido Tačkove urice v vrtcu, prvo starostno obdobje. Laro smo zjutraj pripeljali do Ide, Ida pa je nato pripeljala Medi in Laro v vrtec. Prvič po Bafinem odhodu. Vprašala sem Ido, kako je bilo. In Ida mi je odgovorila, kako je Lara tekla po stopnicah in iskala…

Opravili sva najino delo v vrtcu in Ida je ponovno odpeljala Laro k sebi domov. Po službi sem odhitela po njo. Tudi sama sem odhitela po stopnicah, odprla drsna vrata in…pričakala me je Medi, pričakala me je Lara, a majhnega, belega puhka ni bilo. V tistem trenutku sem tudi sama občutila neizmerno praznino. Ida me je ogovorila: »Glej, kje imam Bafi«. Na polici sem zagledal majhno, belo žaro. In ponovno me je prešinila misel…Bafi ni več.

Bafi veselo skače po travniku, tam za mavrico. And še bolj vesela bo, če bomo tudi mi poskušali živeti umirjeno, če se bomo vsaj tu in tam zaustavili in počeli stvari, ki jih radi počnemo. Če bomo tudi mi samo to, kar smo.

Bafi ve, da jo Ida, Vilma in Medi neizmerno pogrešajo. Da jo pogrešajo tudi drugi ljudje in psi. Za seboj je pustila veliko praznino. Življenje gre naprej. Bafi is bila ena in edina. In vedno bo, v naših mislih in srcih.

Nataša z Laro

Preživela sem prijetno in mirno zimo 2012/2013 z mojima psičkama Bafi in Medi. Marca 2013 opoldne pa se mi je podrl svet. Odšla je moja draga Bafi, mnogo prezgodaj in vedno bolj spoznavam, koliko mi je pomenila.
Velike in neizbrisne sledi so za seboj pustile tvoje male bele tačke.

Ida z Medi

Tistega petka, ko me je Monika poklicala, da Bella odhaja med angelčke, se je nebo nemudoma stemnilo, čeprav je še prej sijal sonček. Nisem mogla verjeti. Vedno znova mislim, da so naši psi večni.

Še sedaj se spomnim dneva, ko sem spoznala to kosmatinko. S svojo Moniko je prišla na testiranje v Ajdovščino. Dobrodušna labradorka, ki je šla k vsakemu in se stiskala s vsakemu, da jo je božal. Še danes mi odzvanja topot njenega repa, s katerim je veselo mahala naokrog, ne da bi se zavedala, da tolče ob predmete.

No, pa se je njena pot v tem čudovitem poslanstvu pričela. Z Moniko sta kaj hitro postali terapevtski par in v Idriji dolga leta opravljali prostovoljsko delo. Najbolj mi je ostalo v spominu, kako sta otroke s posebnimi potrebami tedensko pripravili do telovadbe, pa do sprehoda in k razno raznim dejavnostim, ki so jim bile brez Belle tako zelo naporne. V Psihiatrični bolnici Idrija sta opravljali resno delo pomočnic delovnim terapevtkam, v Domu starejših Idrija, enota Marof, pa razveseljevale starostnike s posebnimi potrebami. Včasih si mislim, da Moniki sploh ne bi bilo treba z Bello v ustanove, saj je Bella vse znala sama. Po moje bi ji samo rekla, naj gre npr. v dom starejših in Bella bi v gobec vzela ročaj kovčka s pripomočki ter se odpravila po Idriji. Vmes bi nedvomno dobila kak piškot in poljubček, saj je bila lokalna zvezda!

Bella ni bila le lokalna zvezda, tudi nacionalna. Nemalokrat je namreč nastopala in več kot dostojno zastopala pasje terapevte, ma kar celotno pasjo družbo, na oddajah nacionalne TV. In takrat je bila gledanost programa nedvomno najvišja.

Bella je bila pravi zen, smisel življenja. Umirjena, nežna velikanka, dobrodušna in prav zares vedno nasmejana. Bila je tudi prava potepuška, saj se je s svojo Moniko, pa tudi ‘sestrico’ Ruby, vsakodnevno odpravila na pohajkovanja po okoliških gozdnih poteh. Še raje pa je plavala ter vlekla kakšne palice, ma kaj palice, hlode iz vode. Res, prava labradorka je bila. Zanje namreč pravijo, da so PPP, požeruhi, potepuhi in plavalci. In ja – bila je gurmanka, Monika ji je pripravljala le najbolje zanjo. In nenazadnje – bila je uživačka, ki je rada poležavala na svoji ergonomski postelji, se sončila pred hišo in družila s prijatelji v pasjem parku.

Monika je Belli nudila življenje, ki ga ima bolj malo kosmatincev. Vedno jo je postavljala na prvo mesto. Bella je bila skoraj ves njen svet in obratno. Bella je Moniki in vsem, ki so jo spoznali podarila neprecenljive trenutke. Bila je ena redkih pasjih terapevtk, za katero bi po testiranju dala roko v ogenj, da lahko sama prične samostojno opravljati dela in to v katerikoli ustanovi, kajti znala je začutiti, kaj neka oseba v danem trenutku potrebuje.

Belle ni več in za njo ostaja praznina, ki je nikoli ne bo moč zapolniti, a tam na nebu sveti zvezdica, ki pazi na vse nas, Bella pa na oni strani mavrice čuva vse naše preminule kosmatince, z njimi pohajkuje po cvetočih travnikih in čofota po potokih. Tam ji je sedaj lepo, brez bolečin in trpljenja.

Neskončno hudo se je posloviti od takega prijatelja. Pogrešaš njegov moker smrček, toplo sapo in težko šapo, ki te zjutraj zbudita, mahanje repka, cmokanje ob slastnih priboljških, pogrešaš sprehode z njim in druženje s prijatelji.

Kosmatinci imajo res le eno napako. Njihovo življenje je mnogo prekratko. A mi vsi vemo, da je bilo Bellino življenje, čeprav vedno prekratko, radostno, srečno in veličastno. Bella je čutila brezpogojno ljubezen Monike in je nikoli ne bo pozabila.

Mi vsi ne bomo nikoli pozabili Belle in v naših srcih bo vedno ostala zapisana kot zlata psička!

Valentina Horvat Kokalj

Ko sem daljnega leta izvedela, da dobim za pripravnico labradorko, nama je obema z Bello zaigralo srce. Z Boro sta se takoj ujeli in Bora boljše mentorice ne bi mogla dobiti, saj je bila Bella s svojo zenovsko energijo najboljša možna mentorica. Tako dobro sta sodelovali, da sva bili midve s Karmen skorajda nepotrebni zraven. Vse je »klapalo« .

Pripravništvo sta dokaj hitro opravili in po opravljenem izpitu pričeli z delom na njima ljubi Osnovni šoli Cerkno in vrtcu Cerkno. Tam se je Bora najbolje počutila in najlepše sodelovala. Samo, da so bili otroci in bila je najsrečnejši pes.

Doma ni bilo nič drugače. Kmalu je dobila bratca, takega človeškega, nato še enega. In vlogo starejše sestrice je opravljala z odliko.

Vsa ta leta, odkar sta se Karmen pridružili zavodu, sta bili obe tisti članici, ki sta v svojem kraju to poslanstvo opravljali srčno in predano. Tiho, srčno in brez velikih besed.

In potem dobim mail. Bora je odšla za mavrico. Kako? Še pred kratkim sta delali. Njeno veliko srce je postalo preobremenjeno.

Psi imajo samo eno napako: njihova življenja so prekratka. Bora je dočakala lepih 13 let, a še vseeno – premalo. Vem, da je s Karmen in družino imela najlepše življenje in to je tisto, kar največ šteje: lepi spomini, zapisani v srcih družine in vseh, ki jim je Bora lepšala dneve: otrokom v šoli, vrtcih, starostnikom, pacientom v psihiatrični bolnišnici in mimoidočim v vsakdanjem življenju. Njene tačke so pustile neizbrisne sledi.

Draga Bora, vem, da te je Bella pričakala in vem, da že skupaj uigrano fehtata tam za mavrico, se mečeta po umazanih lužah in imata narisan nasmeh do pasjih ušes. Čuvajta ena drugo, tekajta brez skrbi in ko pride čas, se zopet srečamo.

Monika

Cicko, ta večni ototk … Spomnim se, ko sta se spoznala z mojo psičko Bello. Dodobra ga je prevohala in proučila, kot da bi vedela, da bo postala njegova mentorica. Cicko ji je vedno zvesto sledil in jo ubogal. Čudovito ga je bilo gledati, kako je sodeloval s starostniki v domovih, pomagal dementnim v psihiatrični bolnišnici, pri rehabilitaciji na URI Soča ali pa otroke učil sobivanja s psi.

Najbolj od vsega, pa je oboževal svojo Vojko. In ona njega še bolj. To je bila ljubezen …

Kjerkoli se je pojavil, je naredil vtis in skoraj vsak, ki ga je spoznal, je v trenutku ugotovil, da se za tem velikim pasjim nerodnežem skriva ena čista, nežna in ja – nerodna duša. Samo pojavil se je in v trenutku je narisal nasmehe na obrazih.

Ah, dragi moj Cicko . Prehitro si odšel. Vedno je prehitro. Ampak pustil si sled, neizbrisno sled. In ponosna sem, da sva del te pot prehodila tudi skupaj.

Pozdravi mi Bello in ne naredita prevelikega kravala tam za mavrico …

Monika

Ko sem Fidka prvič zagledala, so se mi usta raztegnila v širok nasmeh. Njegove malce žalostne, mile očke, so me gledale tako prisrčno, da sem se skoraj stopila. Kot da je malce sramežljiv, se mi je zdelo. Ampak ko je stopil v Pediatrično kliniko, je bil njegov korak samozavesten in ponosen, ker on je pač prišel v službo. Ponosno je hodil po hodniku in takoj se je usedel v srca medicinskih sester. »Joj, kako srčkan kuža«, so pravile. In on je vedel, da govorijo o njem, zato je še bolj dvignil glavo in bil še bolj ponosen.

In kakšno veselje je bilo, ko je lahko bil na postelji pri otrocih. Ne vem, kdo je bil bolj vesel – otroci ali on. Okoli njega se je širila pozitivna energija in na vsak način je želel ugajati.. Otroci so mu poslušali srček, dajali priboljške, ga božali, tudi zobke so mu umivali. Človek je imel občutek, da se ob vsem tem strašansko dobro počuti in uživa. Nič mu ni bilo odveč. Še dolgo potem, ko z Ingrid nista več obiskovala otrok na Pediatriji, so sestre spraševale po njem. »Kje je naš Fido, kdaj pride?« Nikakor se niso mogle sprijazniti, da ju najbrž na oddelek kirurgije ne bo več … Tam sta bila z Ingrid ZAKON.

In po obisku Pediatrije Fidko ne bi bil Fidko, če ne bi takoj zavil v Gostilno Štorklja, kjer je od prijaznega natakarja obvezno dobil smetanco. Niti najmanjše možnosti ni bilo, da bi ga Ingrid takoj po obisku odpeljala domov. Kot lev se je boril za svojo pravico. »Saj sem si jo vendar zaslužil«, si je mislil. In imel je zelo prav.

Z Ingrid sta obiskovala tudi vrtce in šole. In seveda se je tudi tam izkazal. Vse kar je bilo potrebno je odlično pokazal. Medtem, ko je Ingrid z veliko mero strokovnosti pripovedovala otrokom, kako je potrebno psa vzgajati, skrbeti zanj, ga imeti RAD, je mirno ležal na odejici in jo s kotičkom očesa opazoval. Ja, in plesati je znal. To je bilo metrokom posebej vseč. Mirno lahko rečem, da sta bila eden najboljših terapevtskih parov v zavodu.

Ingrid je preprosto oboževal. To si lahko takoj opazil. Njuna povezanost si čutil že od daleč. Ja, Fidko je bil Ingridina velika ljubezen. Pred letom in malo je zbolel. Hudo. Ingrid je skrbela zanj natančno in vestno, kolikor je bilo v njeni moči. Na steni je imela narejeno tablo z razpredelnico in v neh vpisane vse podatke. Ure, katero zdravilo, kdaj itd. Ne vem, če poznam koga, ki bi to delo opravil bolje, kakor ona. In se je pozdravil. Zdaj pa je zbolel tako hudo, da mu veterinarji niso več mogli pomagati. Tudi Ingrid in njena družina ne. Niti njena brezpogojna ljubezen.

Mali princ je odšel med zvezdice k našim dragim kosmatincem, od katerih smo se morali tudi mi posloviti. Vem, da bi dali vse, da bi večno živeli z nami.

Fidko, radi smo te imeli. Za vedno boš ostal v naši mislih in srcih. Razveseljuj naše kosmatince in vem, da sem in tja pokukaš na zemljo k tvoji Ingrid. In najbrž ji prišepneš, naj nikar ne bo tako žalostna, da je tebi lepo … in pošiljaš ji poljubčke.

Dunja Vodopivec

Mala psička, z velikim srčkom.

Z Irmo sta sklenili, da bosta pripravništvo za opravljanje posredovanja s pomočjo psa opravili v rekordno kratkem času. Ne poznamo terapevtskega para, ki bi to opravil hitreje. Obe vestni, delovni, tenkočutni, z veliko mero empatije, sta se podali na to pot terapevtskega dela. Dolga leta sta obiskovali oddelek za endokrinologijo in kardiologijo v Pediatrični kliniki Ljubljana. Doživeli sta veliko lepih stvari , pa tudi marsikaj grenkega. Še dolgo potem, ko zaradi pomanjkanja časa nista več obiskovali otrok na Pediatrični kliniki, so ostale, ki še hodijo tja, sestre in otroci spraševali: »Pa kje je vendar tista lepa, simpatična in prijazna psička Fiona?« Zelo so jo pogrešali prav zaposleni, saj jim je že s prihodom na oddelek polepšala dan. Bila je tako prijazna, mila in lepa psička, da se ti je enostavno usedla v srce. Pri mnogih je pustila neizbrisen pečat.

Bila je ena tistih psov, ki se ti prikradejo v srce za vedno, pa še veš ne, kdaj in kako. V svojem pasjem življenju je naredila ogromno dobrega in pričarala nešteto nasmehov tistim, ki so jih najbolj potrebovali. S svojimi poljubčki in veselim repkom, ki je neutrudno plesal in migal ves čas, je razvedrila vsako bolnišniško sobo, v katero je vstopila. S svojo nežnostjo se je znala približati tudi tistim, ki jim kosmati štirinožci predstavljajo velik izziv. Čeprav je bila majhna in nežna, je znala, ko je bila na obisku pri starejših in dementnih v domu starejših, pritegniti tudi pozornost tistih, ki jim misli lažje odplavajo v druge čase. Znala je opozoriti nase in kot pravi pes, povedati, da bi se kakšen priboljšek in počohek še kako prilegel. In vedno ji je uspelo.

Bila je tudi odlična učiteljica. S svojo igrivostjo in radoživostjo je hitro osvojila otroška srčka in njihovo pozornost, kar je bilo v veliko pomoč njeni Irmi, da je lahko učila, kako s kužki pravilno sobivamo.

In imeli smo jo radi. Prav vsi… Njeno lepo mehko dlako, njene nežne učke ter njen prijazen in zaupljiv karakter. Z Irmo sta bili res odličen tim. Dopolnjevali sta se in užitek ju je bilo gledati pri delu. Vedno ju je spremljal smeh in pozitivna energija.

Skupaj z vso družino so se radi potepali po hribih in raziskovali lepote naše narave, ali pa samo obsedeli v družbi drug drugega pod orehom ob hiši. In ti trenutki so bili zagotovo najlepši. Ko sta po opravljenem delu ali potepanju skupaj z Irmo prišli domov in si vzeli čas zase. Takrat jo je Irma vzela v naročje in ona je svojo lepo, ponosno glavico naslonila nanjo, se stisnila in enostavno – uživala v družbi najdražje osebe.

Res prehitro in povsem nepričakovano se je njena življenjska pot končala. Enostavno smo ostali brez besed. A vse skupaj nas tolaži vsaj dejstvo, da je živela lepo življenje, polno ljubezni in dobre volje, okusnih priboljkov in nebroj čudovitih trenutkov, ki jih je pustila v srcih tistih, ki so to potrebovali. Zdaj veselo in brez bolečin skaklja na drugi strani mavrice in budno pazi na svojo drago Irmo. In zagotovo bo najbolj vesela, ko bo pri Irmi spet opazila njen širok nasmeh. Sploh, kadar bo pomislila nanjo.

Neizmerno te pogrešamo, Fiona! Ostani naš angelček in skupaj s Piko, Bafi, Gajo, Pandoro in Medi pazi na naše kužke od zgoraj!

PETke

Med zvezdice je odšel naš prekrasni Fjodor.

Fant, zaslužiš si neskončne pašnike polne ovčic. Hvala za vse nasmehe, ki si jih narisal na obraze uporabnikom.

Fjord, črnobeli puhec… Tako sem te videla tistega daljnega dne, ko sva z Bello prišli na poligon na Vrhniko. V boksu si pridno čakal, da je Freya pregledala poligon, nato pa smo pričeli s spoznavanjem. Zrasel si v čudovitega lepotca, krasnega terapevtskega psa, ki je pomagal ogromno ljudem, da so se hitreje opomogli in okrevali, narisal si nešteto nasmehov na licih otrok v vrtcih in po šolah, s svojimi vragolijami si nasmejal vse po vrsti in skoraj odprl svojo lastno plavalno in potapljaško šolo, tako zagret si bil v plavanju. Sploh odkar si šel v penzijo.

Prehitro se vse konča, enostavno ni pravično, da je pasje življenje tako kratko in da nas vsi po vrsti zapuščate… Ampak – naši učitelji ste celotno našo skupno pot in vi točno veste, zakaj je temu tako.

Vem, da zdaj skupaj z Bello in vsemi ostalimi našimi pasjimi terapevti plavate onkraj mavrice, uganjate norčije, s kotičkom očesa pa pazite na nas. Enkrat se zagotovo srečamo. In takrat bo SREČA dobila poseben pomen.

Monika

Freddie je v naš dom prišel februarja 2018, star 8 mesecev. Kaj hitro je pokazal, da mu je treba nuditi izzive, gibanje in druženje z drugimi psi. Kot pravi vojskovodja je postopoma osvajal kotičke našega doma in seveda tudi naših src.

Trdno se je držal gesla: »Brez mene nikamor!« Tako smo si delili lepe trenutke s potepanj po gorah, s počitnic na morju, z raziskovanj novih krajev, posedanj s prijatelji v kavarnah in proslavljanj družinskih praznikov …

Tri stvari, brez katerih Freddie nikakor ni mogel, so bile: obilna porcija hrane, pasja prijateljica Mici in prijetna kopel v globoki luži, polni blata.

Vse od začetka je bila prisotna želja, da se usposobiva za terapevtsko delo. Skozi leta sva vztrajno korakala naprej; tu in tam sva se tudi spotaknila ob kakšno oviro, a nisva obupala. Po uspešno opravljenem preizkusu sva postala člana Zavoda PET. Številna predavanja, delavnice, vodenje in svetovanje izkušenih mentorjev so nama omogočili, da sva opravila izpit in postala terapevtski par.

Tako kot so Freddijeve tačke puščale sledi v pesku in snegu, tako so tudi njegovi obiski v različnih ustanovah in med različnimi ljudmi vedno puščali sledi nasmehov, prijetnih dotikov in pozitivne energije.

Freddie je bil nežni velikan z velikim srcem. Spoznala sem ju v eni drugi in drugačni zgodbi in vesela sem bila, ko sta se odločila priti k nam. Bila sta srčen par, ki je nesebično delil ljubezen in razumevanje z drugimi. Njuno medsebojno zaupanje se je zrcalilo v opravljanju njunega poslanstva. Neizmerno lepo ju je bilo opazovati, kako sta skupaj rasla.

Najljubši oddelek, kamor sem največkrat hodila s svojo psičko Bruno, je oddelek otroške pedopsihiatrije v Ljubljani. Zdaj sem tam pogosto kot mentorica. Na ta oddelek me vežejo lepi spomini in nikoli nisem imela težav. Razen enkrat. In to prvič, ko sta prišla Ana Marija in Freddie. Mislim, da je bila to celo njuna prva ura. Na oddelku so pred tem imeli nek spor in vsi so bili nemirni, dali so nas v manjši prostor, ker je bilo v večji učilnici nekaj narobe. Otrok je bilo veliko in res z različnimi posebnostmi.

Edini, ki je bil povsem miren in »skuliran«, je bil Freddie. Ana Marija zagotovo ni bila, a je vsaj navzven tako reagirala. Bravo še enkrat.

Vem, da sem takrat pomislila: če bosta po tem še hotela delati, ju nič več ne ustavi. In res ju ni. Ustavilo ju je šele Freddijevo zdravstveno stanje. Bi si pa želela, da Ana Marija ostane del našega zavoda, saj s svojo umirjenostjo, kreativnostjo in pripravljenostjo za delo blagodejno vpliva na vse okoli sebe.
Za konec bom delno citirala Freddijevega soimenjaka: You Are the Champions and Somebody to Love.

Freddie in Rozi sta bila sošolca pri Zavodu PET in še danes se ga spomnim s pripravništva. Bil je tipičen labradorček, ki je užival v pozornosti ljudi in s svojo dobro energijo vsakega spravil v dobro voljo. Večkrat, kadar me kdo vpraša, kako bi predstavila Zavod PET, se spomnim na Ano Marijo.

Na našem praktičnem delu je začela: “Zavod PET zato, ker je pet najboljša ocena, zato, ker imamo pet prstov na roki…” Za Freddieja pa je bilo značilnih tudi tistih pet P-jev:

• Potepuh
• Prijazen
• Požeruh
• Priden
• Poskočen

Ne vem, če se vseh pet p-jev pravilno spomnim, ampak Freddie je bil, skupaj z Ano Marijo, res čaroben pes. Svoje delo sta opravljala s srcem in iskrena hvala tudi tebi, Ana Marija, za vse, kar narediš za Zavod PET.

Freddie, pogrešamo te!

Pisati o Gaji, je bilo nekaj najtežjega, kar so me v življenju prosili. Nisem si mislila, da mi bo, pa vseeno, vsakokrat, ko sem se lotila, mi besede kar niso stekle. Morala sem počakati, čeprav nisem vedela, koliko časa bo trajalo, da bom lahko pisala, ne da bi jokala. Ne le zaradi Gaje, temveč preprosto zato, ker te izguba katerekoli kosmate duše vedno znova opomni, kako kratko je pravzaprav pasje življenje in kako malo časa imamo z našimi kosmatinci.

Nato sem sem se skušala spomniti vsega lepega, kar je Gaja doživela, kako ljubljena in oboževana je bila. Tako mi je postalo lažje pri srcu.

Gajo in Dunjo poznam že zelo dolgo. Pravzaprav je bila Gaja še mladenka, ko sem jo spoznala. Še sedaj se spomnim njenega vihravega repka, ko je na poligonu ponosno izvajala vaje poslušnosti in seveda tudi izpit zelo dobro opravila. Hm, bila je veliko mirnejša od skrbnice Dunje in očarala je tudi zelo strogega sodnika.

Nekega dne, takrat še v okviru drugega društva, so me zaprosili, da z Dunjo opravim intervju. Želela sem, da to ni običajen intervju, ampak da vidim, kako živita in kako opravljata njuno prostovoljsko poslanstvo. Nikoli ne bom pozabila, kako me je takrat in vedno, kadar prišla na obisk očarala Dunjina neizmerna skrb za Gajo. Kako jo je vozila na Gajine najljubše sprehode (o ja, tudi do bara Kokoloko, kjer je Gaja obvezno dobila piškot ali dva), kako ji je skrbno umila tačke po sprehodu, ji kuhala tudi večkrat na dan in to ne kar vsake hrane (upam si trditi, da bolje kot sebi in družini), kako ji je priskrbela najboljšo veterinarsko oskrbo, pa koliko različnih ovratnic in povodcev je imela, kako nežno jo negovala in kako lepo sta se skupaj igrali in pogovarjali druga z drugo. Ja, pogovarjali sta se. Bila sem prepričana, da jo Gaja vse razume in obratno. Pa ne le Dunja, urnik celotne družine se je ravnal po Gaji. Bila je njihova sončica in center njihovega življenja. Povsod je šla z njimi, najraje pa na vikend v Gozd Martuljek.

Da ne boste mislili, da je bila Gaja povsem umirjena in zgolj crkljiva in mirna psička. Bila je tudi prava mala navihanka, še posebej znana po svoji strasti kopanja lukenj. Pa mačke – mačke bi tudi lovila. In ko je zavohala mačko, je postala povsem druga psička, pa ne v slabem pomenu, le težko bi človek verjel, če tega ne bi doživel. Predvsem pa ni prenašala muh. Te so ji šle res na živce.

Vsi, ki so Gajo srečali in spoznali, so jo takoj vzljubili in imeli radi, še posebej otroke. V nešteto opravljenih obiskih različnih ustanov, je z ljudem delila neprecenljive trenutke. Bila je legenda, starosta naše dejavnosti. S svojo nežnostjo, toplino, prijaznostjo, neverjetnim občutkom za stiske ljudi, z igrivostjo in radovednostjo je marsikomu pregnala slabe misli, žalost in strahove, razveseljevala mlado in staro ter bila skupaj s skrbnico Dunjo neprecenljiva učiteljica za življenje. Ne le otroke, ki sta jih obiskovali, ampak tudi staršem, zaposlenim in ne nazadnje nam – njunim prijateljem. Prav Gaja je bila tista, ki je omogočila lepa in večna prijateljstva.

Zlata Gajči je odšla med zvezdice. Mislim, da se na drugi strani mavrice igrivo podi z vsemi našimi ljubljenimi kosmatinci, ki so nas žal že zapustili, da ji je tam lepo in da je nič ne boli, pa se je vseeno težko sprijazniti z izgubo in praznino, ki je ostala za njo in jo bo težko zapolniti. Vendarle pa sem prepričana, da bi si Gaja želela, da dobi svojo kosmato naslednico oz. naslednika, ki bo razveseljeval/a Dunjo in njeno družino ter morda nekoč tudi nadaljeval Gajino poslanstvo.

Ljuba Gaja, vsi te pogrešamo. V naših spominih boš živela večno!

Valentina Horvat Kokalj

Ko je padla odločitev, da bomo v naš dom pripeljali štirinožnega prijatelja, bi naš kuža sicer moral biti majhne rasti, a je kar rasel in rasel. V vsej svoji veličini je nenehno razveseljeval vse okoli sebe. Bil je prav poseben kuža, ki me je vsak dan znova presenetil; bil je prijazen in cartljiv, vedno dobre volje ter pripravljen na akcijo in nove dogodivščine.

Vse to sem želela deliti in pokazati, zato sva se prijavila na testiranje v Zavodu PET, kjer sva tudi opravila izobraževanje za terapevtske pare in pridobila licenco.

Prav posebno energijo je bilo čutiti v prostoru, kjer so se odrasli ali otroci zbrali ob njem. Tisti najbolj tihi so vedno kaj povedali in tisti, ki niso zmogli veliko, so pokazali, da lahko. Prav vsak trud je Jack nagradil s svojim poskočnim, zavihanim repkom. In še preden je bilo obiska konec, smo se vsi skupaj že veselili novega snidenja, zadovoljni in polni pričakovanj.

Lanu in Zoranu sem bila mentorica. Bila sta vzorna pripravnika, vedno pripravljena pomagati. Bila sta zelo prisrčen par. Čeprav je Zoran zelo vešč komunikacije z ljudmi, je Lan seveda svojega učitelja prekašal. Kot res dober učenec, je tudi vedno sledil navodilom in s svojo toplino in mehkim kožuščkom pregnal vse skrbi tistim, ki jih je obiskoval. Otroci so se mu iz srca nasmejali in vedno jim je dovolil, da se stisnejo k njemu. Odrasli, predvsem na URI Soča pa so se nasmejali vedno hudomušnem Zoranu, Lana pa upoštevali iz z njegovo pomočjo opravili vse, še tako zahtevne naloge med terapijami. Lan je bil izjemno potrpežljiv in dobrosrčen kuža, nežnega značaja in mehkega srca. Ravno tako njegov Zoran, bila sta eno in vedno so vsi začutili to neizmerno ljubezen med njima.

V veselje mi je bilo biti njuna mentorica.

Valentina

S svojim nežnim karakterjem, izjemno potrpežljivostjo in predanostjo poslanstvu, je pustil izjemen pečat tako pri članih našega zavoda, kot uporabnikih, s katerimi se je srečeval pri svojem delu na Pediatrični kliniki v Ljubljani, URI Soča in še ogromno drugih ustanovah.

Njegovo srce je bilo ogromno, a žal ga je ravno to srce je na koncu izdalo. 😢 Zaspal je v naročju svojega dragega Zorana, v objemu človeka, ki mu je pomenil ves svet.

Zoranu in družini izrekamo iskreno sožalje. 💔

Pustila sta neizbrisen pečat in zapisala spomine, ki jih nihče ne more izbrisati.

Monika

Za božične praznike 2019 je Larin srček rekel, da ne zmore več. In sledilo je slovo.

Porcelanasta psička, s črnim, žametnim kožuščkom, belo kravato in belimi škorenjčki ter poetičnim imenom Lara. Ko jo je Nataša videla na sliki zavetišča, si je rekla: »Ta bo moja.« In to vztrajanje je Laro pripeljalo v topel objem Nataše in Tomaža. Vsaka želja v očkah je bila prebrana in Lara jima je to veliko vdanost vračala, pridno sodelovala na tečajih vzgoje, se učila raznih spretnosti in trikcev. Hotela je biti zaposlena in par Nataša – Lara je bil zato popoln. Energija se je popolnoma ujemala. Z lahkoto sta opravili izobraževanje za terapevtski par in nato vrsto let pridno delali v raznih ustanovah: vrtcih, šolah, domovih za starejše, pediatrični kliniki. Lepo sta prikazovali delo terapevtskega psa na številnih predstavitvah. Verjamem, da bo nepozabno njuno delo v Natašinem vrtcu, kjer si je zastavila poseben program izobraževanja otrok. Imela sem priliko videti, kako so otroci navdušeno sodelovali, medtem ko je Lara brezhibno opravila vsako načrtovano nalogo. Obogatila je trenutke ljudem v domovih starejših, otrokom v bolnišnicah, v vrtcih je bila bila najboljša učiteljica in vzgojiteljica.

Ob Nataši in Tomažu je bila Lara res srečna psička. Spremljala ju je na vsakem koraku in prevoženem kilometru, na morju, v hribih, v družbi psov in dobrih ljudi.

In potem naenkrat – Larin srček je bolan! Kljub temu je kazala še naprej veliko željo po življenju. V tem času je opravila še zadnjo urico v vrtcu. Pretresljivo. Vzgojiteljice so se s solzami v očeh poslavljale od Lare, otroci so odkrito sočustvovali in tolažili Natašo, da bo ena pasja zvezdica več.

Ta drobna črnuhica, z velikimi zvedavimi očkami je pustila veliko praznino. Naj ti bo dobro, kjerkoli že si.

Ida Krese

Majhna bela kepica Lili je Lenčki postavila življenje na glavo. Lenčka je bila namreč prepričana, da bo imela psa, ko se bo upokojila. Ampak zgodilo se je drugače. Prijateljica Lavra je rezervirala Lili in – en, dva, tri je bila ta v novem domu. Hitro je postala Lenčkina prijateljica, zaupnica in tovarišica. Kamor je šla Lenčka, je z njo šla tudi Lili.

Kmalu sta skupaj začeli pohajati po hribih in planinah. Obe sta imeli radi naravo. Nekoč, ko sta jo mahnili na Viševnik, so pohodniki spraševali Lenčko, kako bo ta mala stvarca prilezla na vrh. Ha – ne samo, da je prilezla na vrh, skupaj z Lenčko sta prehiteli skoraj vse pohodnike! Tiste male tačke so strumno premagovale ovire. Ja, to je bila Lili – planinka.

Psi so čudovita bitja. Lili pa je bila še nekaj posebnega. Hrabra, srčna, vesela, modra. Kjerkoli se je pojavila, je bilo čutiti njeno pozitivno energijo. Vse pse je znala spraviti v red. Noben problem ji ni bilo umiriti pse, veliko večje od sebe. Hitro je ugotovila, s kakšnim psom ima opravka. Ni se spuščala v konflikte, raje se je umaknila.

Bila je pravi pasji vodja. To se je pokazalo tudi, ko je v njen dom prišel kraljevi koder Polde. Brez pardona je moral spoštovati njena pravila in njen hišni red, ki ga je živela do tedaj. Če ga slučajno ni, ga je takoj okarala. Poldetu je bilo kmalu jasno, koliko je ura. Ko sta se peljala v avtu, so bili zadnji sedeži njuni. Bolje rečeno, Lilini. Ona se je pogosto ulegla čez vse sedeže, Poldetu pa je ostal skromen prostor v kotičku. Znala je pokazati, kdo je glavni v hiši.

Lili je bila tudi prostovoljka. Svojo prostovoljsko pot sta skupaj z Lenčko začeli v Domu starejših na Vrhniki. Kako radi so jo crkljali starostniki… Vsakomur je znala zlesti pod kožo. Kasneje je mnogo let obiskovala otroke na Pediatrični kliniki v Ljubljani. Največ na pedopsihiatričnem, kasneje na kirurškem oddelku. Otroci, zaposleni in vsi, ki so jo poznali, so jo preprosto – oboževali. Še posebej so njeno srčnost in pozitivno energijo občutili mali bolniki na intenzivni negi. O tej posebni psički se je širil glas in zgodilo se je, da so jo poklicali tudi na kakšen oddelek za intenzivno nego odraslih v UKC.

Lili je bila psička, ki je nikoli ne pozabiš. Vsi se je bomo spominjali, ker je bila tako posebna. Tam, kjer je sedaj, v pasjih nebesih, je zagotovo dober žur. In velika gneča, saj gredo vsi psi v nebesa. Naj ji bo lepo v njihovi družbi…

Dunja Vodopivec

21. maja 2024 je v 16. letu starosti še zadnjič zaprla svoje mandljeve oči. Odšla je, obdana z ljubeznijo. 10 let je bila član naše družine. Ljuba moja lepa Lili, pogrešali te bomo…to, da te več ni, boli, tako zelo boli, kar peče in duši…. Neznansko sem hvaležna za najino nepozabno prijateljstvo: ostajaš v mojih mislih, ostajajo najlepši spomini.

Tvoja Branka

Kako ponosna sem bila, ko smo v naših vrstah dobili prvega terapevtskega psa – španskega hrta, posvojenčka. S svojim nežnim in umirjenim karakterjem in skupaj z njeno drago Branko, je z lahkoto opravila testiranje in se kasneje izkazala kot čudovit terapevtski pes. Na uporabnike je delovala pomirjujoče, s svojo hudomušnostjo pa poskrbela za ogromno veselja in radosti.

Tekaj po širnih planjavah, draga Lili. In pozdravi vse naše kosmatinčke, ki so nas zapustili.

Monika

Looni in Alenki – Bili sta moji in Šacijevi mentorici v Osnovni šoli Kostanjevica na Krasu. Občudovala sem vajino znanje, strokovnost, profesionalen pristup k delu terapevtskega psa in njegovega vodnika. Loona je bila že mojstrica! Odlično je obvladala vse vaje, vse trike, vse položaje. Kako sem vaju občudovala!

Ogromno sem se naučila od vaju in za vedno bosta moj vzor terapevtskega para. Hvala!

In gotovo bosta ostali v spominu več generacij otrok iz Kostanjevice. Kako so vaju pričakovali na dvorišču in se poslavljali od vaju!

V mojem srcu bosta ostali na tistem prekrasnem dvorišču Kostanjeviške šole. Hvaležna sem, da sem se lahko učila od Loone.

Metka in Šaci

Alenka in njena Loona sta bili popoln par. Poleg delovanja v Zavodu PET, sta trenirali in tekmovali tudi v agilitiju in drugih pasjih športih. Vedno skupaj, nerazdružljivi. Druga drugi sta bili veliki zaveznici in se imeli neizmerno radi. Nežna, prisrčna in srčna Loona je svoje veliko srce razdajala mnogim.

Čeprav Loone nisem poznala dobro, mi bo za vedno ostal spomin na njuno odlično izpeljano izpitno uro v podružnični šoli OŠ Miren v Kostanjevici na Krasu in Alenkine pripovedi o Looni, v katerih je bilo čutiti ogromno ljubezni.

Valentina

Ko je v življenje naše družine prišla psička Luna, labradorka z izjemno prijaznim značajem, se je nemudoma usedla v naša srca, jih odprla in nas še bolj povezala.

Postala je naša zvesta spremljevalka pri vseh dejavnostih – od teka in sprehodov v naravi pa vse do plavanja v morju. Vsakodnevni sprehodi so oživili njeno umirjeno naravo, še posebej takrat, ko je zagledala srne, ki so se pogosto sprehajale po prostranih poljih. Čeprav je bila njena dlaka skoraj snežno bela, je to ni prav nič motilo, ko se je po poti namočila v kakšno lužo ali povaljala po mehki travi oziroma hlevskem gnoju, s katerim so kmetje pognojili zemljo.

Bila je zvesta družinska spremljevalka, ki je s svojo navihanostjo rada popestrila sprehod s hitrim pobegom ali skokom v blatno lužo.
Najina skupna »terapevtska« pot se je začela, ko sem prvič slišala za terapijo s psom in začutila, da je to nekaj, kar bi rada v življenju še počela. Na srečo se je Luna izkazala, da je »iz pravega testa za to poslanstvo« in sva s šolanjem lahko začeli.

Luna je postala izkušena terapevtka, ki je spremljala ure dodatne strokovne pomoči, spodbujala otroke k branju z zvestim poslušanjem ter sočutno podpirala tiste, ki so se znašli v najtežjih stiskah na oddelku za otroško in mladostniško psihiatrijo v mariborski bolnišnici. Njeno sodelovanje z otroki je bilo navdihujoče. Rada se je pohvalila s kakšnim trikcem, spretno izpeljala miselni izziv, najraje pa se je udobno namestila in čakala, da sta kakšna prijazna roka ali dve začeli božati njeno mehko, puhasto dlako. Njeno najljubše delo je bilo namreč čohanje.

Luna in Samira sta otroke učili tudi sobivanja s psi. Tako so se morali otroci naučiti pobirati kakce za kužkom, za nagrado pa je Luna prečkala živi tunel.
Samira in Luna sta obiskovali tudi oddelek za otroško in mladostniško psihiatrijo v UKC Maribor. Luna se je obiskov tako zelo veselila, da je vedno znova preverila, kaj je njena vodnica skrila v njeno terapevtsko potovalko.
Kot je Samira nekoč zapisala za revijo Moj pes: “Zaradi Lune so naše misli bolj jasne, čustva mirnejša, delovna vnema pa večja. Hvala Luna za tvojo čudežno moč, ki jo vsak dan deliš z vsem srcem!”

Samira me je večkrat spremljala kot mentorica v mariborskem UKC. Jaz lahko povem, da je bila Samira vedno pripravljena pomagati, si vzeti čas in se pripeljati v Maribor, če moja mentorica ni mogla priti. Z Luno sta prvi začeli obiske na Oddelku za psihiatrijo v Mariboru, pozneje pa sem to prevzela jaz.
Vztrajno je obiskovala pedopsihiatrični oddelek mariborske otroške klinike in tam otrokom olepšala bivanje (ki je bilo običajno dolgotrajno). Tako kot je bila Luna čudovita, mirna, prijazna in ustrežljiva psička, je tudi Samira vedno pristopala mirno. Ni si pustila, da jo stvari vržejo iz tira, in zaradi tega sem jo zelo cenila, ko sem lahko spremljala njene obiske.

Luna je bila redno z njo tudi v šoli, kjer je delala, to je waldorfska šola v Žalcu, in tudi tja je Samira povabila nas pripravnike (jaz žal nisem bila tam).

Minila so tri leta; pravzaprav le nekaj mesecev več, ko sem sedela pred računalnikom in pisala Bafi v spomin. V nedeljo, 26. 6. 2016 se je v svojem domu poslovila Medi.

Upam, da mi Ida in Vilma ne bosta zamerili, kajti vedno sem si dovolila reči, da je Medi naša. Zame je imela Medi prav poseben pomen.

Medi je bila čudovita samojedka, za katero sta Ida in Vilma tako skrbeli, kot da bi bila pasja princesa. Pravzaprav je bila. Njena dlaka je zmeraj bila svetleče bela, puhasta. S svojim izgledom je privlačila mnoge poglede. Pogosto so se ljudje obračali za njo in jo občudovali. Vendar ni bila samo njena dlaka, pomemben je tudi njen lep karakter, njena pozitivna energija.

Spoznala sem jo v domu starejših občanov, v letu 2009. Z Ido sta kot terapevtski par obiskovali stanovalce doma. Mi smo imeli v domu našo babico. Le s težavo sem jo prepričala, da je vstala iz postelje in mi dovolila, da jo odpeljem k terapevtskih parom. Od prvega obiska naprej, me je babica vsak dan, že teden dni pred datumom obiska čakala oblečena, sedeč na postelji in me spraševala, kje tako dolgo hodim, da bova zamudili. Z levo, zatečeno roko, je Medi počesala, ji metala žogo. Medi smo fotografirali in fotografije zbrali v majhen album. Kar nekajkrat sem jo zalotila, kako je z nasmehom na obrazu božala Medi na fotografiji. Ob tem sem spoznala, kako pozitivno lahko vpliva in pomaga terapevtski pes. In zaradi tega je kasneje tudi mene odneslo v to obliko prostovoljstva.

Medi je velikokrat obiskala tudi otroke v vrtcu. Očarala je otroke in odrasle. Še danes slišim dečka, ki je navdušeno vpil: »Lev je, lev je«.

Medi, umirjena psička, ki je v trenutku oživela, ko je zagledala veverico.

Medi, ki je zelo rada jedla in si z menoj na pikniku na vsak način želela deliti jabolčno pecivo. Ah, tako nas je nasmejala.

Naša Medi se je v svojem štirinajstem letu poslovila. Za seboj je pustila veliko praznino. Kolikor sem jo poznala, sedaj že veselo teka po travnikih z Bafi, Piko, Gajo, Pandoro in še z mnogimi ostalimi psi. In upam si trditi, da je niso pričakali samo oni, temveč tudi moja babica. Kar vidim jo, kako se smeji.

Medi, močno te pogrešamo. Vedno boš z nami, v naših srcih. Radi te imamo.

Nataša Savec

Iz njenih oči sta žarela prijaznost in toplina… žal, pa je bila bolezen močnejša in v mesecu maju je tako za vedno zaprla svoje oči naša draga Pandora ali Dorica, kot ji je ljubkovalno včasih rekla njena Smiljana.

Pandora is bila igriva, živahna, včasih malce prikupno nerodna in vedno pripravljena narediti vse za priboljšek. S svojim urejenim svilenim kožuščkom, vihravim repkom in prijaznim pogledom jo je bilo z lahko vzljubiti. S svojo nežnostjo, toplino in igrivostjo je razveseljevala tako mladostnike kot tudi starostnike v različnih ustanovah.

Skupaj s pasjim bratcem Orijem sta osrečevala svojo ljubečo družino in vzbujala pozornost kjerkoli sta se pojavila. Svojo družino sta spremljala na številnih skupnih izletih in prav ti Pandoro sedaj najbolj pogrešajo.

Draga Pandora.

Prav tako, kot si se nekoč skupaj z mojo Lu in Orijem podila po travnikih in njivah se danes na drugi strani mavrice zagotovo igrivo podiš z vsemi našimi ljubljeni kosmatinci, ki so nas žal že zapustili … in čeprav te ni več med nami, boš v naših srcih živela večno.

Tadeja Kavčevič

Pridružila sta se nam, spoznali smo jo, bila je popolna …

Bila je dobrosrčna, unikatna, podirala je stereotipe o svoji pasmi, oboževala je svojega Matjaža in mu neizmerno zaupala. Med njima je bila čista ljubezen in spoštovanje, ki sta ju nesebično delila…

Nato je zbolela.

Kljub temu, da je bila naša skupna pot prekratka, smo hvaležni in veseli za vsak skupaj preživeti trenutek. Nastala je praznina, ker je ni, vendar jo bo čas zapolnil s spomini in občutki, ki jih je zapustila. In ti so nesmrtni.

Neizmerno jo pogrešam.

Nina Mitrič

O zapisom o Sisy sem odlašala do zadnjega. Kaj zapisati, da ji ne bom naredila krivice in o njej zapisala premalo?

Bila je majhen kuža z največjim karakterjem. Lepotica (čeprav je iz dna duše sovražila česanje in kopanje). Vedno je znala uveljavljati svojo voljo. Največja razvajenka. Pasji vodja. Vedno in povsod je morala imeti vse pod kontrolo. Razlog, zakaj sem se tudi sama želela pridružiti Zavodu PET.

Ko me je poklical prijatelj veterinar, da se Sisy poslavlja sem mislila, da se mi bo sesul svet. Težko se je posloviti od psa, ki si ga imel skorajda za svojega. Še nekaj dni sem jo na Kinološkem društvu iskal, iz katerega vogala se bo prikazala s svojo »šefovsko držo«.

Sisy, uživaj s pasjimi prijatelji tam nekje na drugi strani mavrice. Verjamem, da se z veseljem podite naokoli. Zvečer pa te – tako kot te je pri Vandi in Lu – čaka najboljša večerja in najmehkejša postelja.

Živa Ketiš

Velik črn pes, z milimi lešnikovimi očmi.

Že v leglu je bila prepoznana kot posebna, saj je bila načrtno izbrana za poslanstvo terapevtskega psa.

Mojca je postavljasa standarde s področja posredovanja s pomočjo psa in Tessa je bila njena največja učiteljica. Še vedno pa je bila najprej velik črn pes…

Mojco je spremljala na alpinističnih, pohodnih, smučarskih in kolesarskih podvigih.

Ne vem pa, če je bila Mojca kdaj bolj ponosna nanjo kot, ko se je prvič odrinila iz skal v morje.

Čeprav jo poznamo kot terapevtskega psa je bila mnogo več kot to.

Z Avšo sta bili ne samo sodelavki in najboljši slušateljici otrok, ampak tudi polni pasjih norčij in po njunem druženju je imela Avša vedno do popolnosti čista ušesa.

Svoj umirjen pasji urnik je preživljala v varstvu svojih naj bližnjih v Cerknici, kjer je tudi zaspala….

Tessa, vražiček črni, živiš v srcu in spominih mnogih….

…hvala ker si bila!

Zoyo sem spoznala, ko je bila še navihana pasja pubertetnica, polna življenja in mladostnih radosti. Tjaša jo je pripeljala na testiranje. Vedela sem, kako zelo si želi z Zoyo opravljati to poslanstvo, a Zoya je bila takrat še zelo živahna in še ni bila pripravljena na ta velik korak. Tjaši sem svetovala, naj še počaka kakšno leto, da Zoya odraste. Vesela sem, da ni obupala! Zoya je odrasla v pravo damo, izjemno pametno, prijazno in nežno psičko. Bila je čudovita sopotnica Tjaši in njeni družini ter neprecenljiva družabnica vsem, ki sta jih s Tjašo obiskovali. Vsi smo jo imeli radi in ostaja v najlepših spominih!

Dragi prijateljici Zoja in Tjaša, kje so tisti časi, ko smo skupaj razveseljevale uporabnike. Nikoli ne bom pozabila, kako iskreno so nas bili veseli v Domu starejših v Laškem in Gornjem Gradu, koliko nasmehov in glasnega smeha je bilo v CVD Golovec v Celju, kadar smo jih obiskale. Kako veseli so bili otroci, ko smo skupaj brali knjige po knjižnicah v Zgornjesavinjski dolini …
Za vse to in za iskreno prijateljstvo, ki se je spletlo med nama, draga Tjaša, se ti iz srca zahvaljujem. Seveda gre največja zahvala naši Zojči, zaradi katere sva se sploh spoznali. Zoji v spomin in zahvalo za vsa skupna leta, tebi, draga Tjaša, pa želim vse dobro v krogu tvoje krasne družine. Se kmalu kaj vidimo in se podamo na sprehod po gaju.
Ko sem nekajkrat nadomeščala Tjašo v DSO Gornji Grad, so me skoraj vedno najprej vprašali: »A je to Zoja?« In jaz sem se nasmehnila: »Danes žal ni Zoje – danes je z vami Rozi. Ampak to vprašanje je povedalo vse. Zoja je pustila tačkaste sledi povsod, kamor je prišla – v srcih ljudi, v njihovih nasmehih in v tistem občutku topline, ki je ostal še dolgo po obisku.

Žani, mali kodrici, vedno živahni kot poper, v spomin!

»Nikoli ni bilo Nani ali Žana. Vedno je bilo Nani z Žano.« (Dunja Vodopivec)

Nekako tako se Nani in Žane od nekdaj vsi spominjamo, vedno in povsod skupaj, nerazdružljivi.

Spoznala sem ju na poligonu kinološkega društva na Vrhniki, kjer sta obiskovali tečaj agilitija oz. hkrati tudi pri društvu Tačke pomagačke, kjer je Nani z Žano en prvih terapevtskih parov v Sloveniji. V Domu starejših Vrhnika sta pomagali prenekateremu osamljenemu srcu starostnikov, v vrtcih in šolah neumorno in na zabaven način vzgajali otroke o odnosu do psov in sožitju z naravo. Dobro so jo poznali zaposleni in otroci na Pediatrični kliniki v Ljubljani in na URI Soča, kjer je pustila velike sledi s svojimi majcenimi tačkami. Ko se je s svojim toplim kožuščkom stisnila k malim pacientom na posteljah, so njihova lička zažarela in narisal se jim je nasmeh na obrazu. Pa koliko veščin je obvladala. Več kot odlična je bila v premagovanju ovir, pustila se je negovati in urejati pasjo frizuro, kar je bilo deklicam še posebej všeč, rada se je vozila tudi v vozičku, meni najljubša njena zvijača pa je bila pospravljanje igrač. Pospravila jih je s takšno vnemo in bila zgled vsem otrokom v vrtcih, da so ti od njenega obiska dalje igrače redno pospravljali. Ravno tako je bila zaslužna, da so oroci celo starše naučili pobirati kakce za kužki.

Z njima sem nekajkrat šla na katero od uric v šolo, vrtec ali druge ustanove, najbolj pa se mi je v spomin vtisnila prigoda s svetovne razstave psov pred leti v Celju. Žana in Nani sta – marljivi kot vedno – dva dni predstavljali društvo in se izkazali tudi v veliki dvorani polni občinstva. Med eno od predstavitev, pri kateri je poleg Žane sodelovala še ena psička, sem želela prikazati kako se pravilno daje priboljšek. Bil je namenjen Žani, ker pa je druga psička, zlata prinašalka, stala preblizu, je Žana prav nejevoljno zabevskala vanjo in hitro, da še vedela inm, vzela priboljšek. Takrat me je ta mala prijazna puhica naučila, da nikoli ne ponujam pribojska ‘med dvema ognjema’. Ja, Žana je pač vedela, kaj je dobro in je pazila na svoje imetje. Tudi na svojo Nani. V spominu imam filmček, kako priteče iz hiše preveriti, kdo prihaja k njeni Nani na obisk, potem pa se stisne k tebi in deli poljubčke, pa spet hop na tla in skakljati okoli Nani.

Težko si predstavljam Nani brez Žane, obe vedno polni življenja, igrivi, navihani, a hkrati nežni, ljubeči in marljivi mravljici. Še pričeski sta imeli podobni in ker je Nani šivilja, sta bili tudi modno usklajeni. Skratka, popoln par.

Žana je Nani pomenila vse. V času kratke bolezni ji je Nani, kakor vedno, stala ob strani in jo nesebično negovala. Ni ji bilo težko vstati 10 ali 15 x na noč in jo nesti lulat. Ne, bila je kar oblečena, da ne bi izgubljala časa.

Žana je bila ljubljenka Nanine družine, ljubljenka sto in sto otrok, starejših, bolnikov in naključnih sprehajalcev. Bila je izjemna terapevtska psička z veliko začetnico. Delala je polnih 11 let, v zadnjem času v domu starejših z gospodom, ki je oslepel. Ravno Žana je bila tista, ki ga je ponovno spodbudila brati in zaradi katere so knjigo o psih prevedli v Braillovo pisavo. Skupaj z Nani sta bili neumorni, srčni in z velikim veseljem sta opravljali delo terapevtskega para.

Žana je bila darilo Nani njenih dveh otrok ob 50. rojstnem dnevu. Kakor je sama rekla, je bilo to najlepše darilo v njenem življenju. Poleg najlepše psičke, sta ji podarila tudi izjemnih 14 let, mnogo novih znanstev, novih znanj, novih poti in trdnih prijateljstev.

Te čudovite spomine za seboj pušča Žana, ki se sedaj, brez bolečin, veselo podi z ostalimi našimi preminulimi kosmatinci na drugi strani mavrice. Predstavljam si, da jih uči agility in budno pazi na svoje priboljške in igrače. Bodi srečna in naj ti bo lepo!

Prepričana sem, da Žana ve, da jo Nani z družino ter vsi mi, neizmerno pogrešamo in jo vedno bomo. Enake njej, ne bo in nikoli je ne bomo pozabili. Vendarle pa si sigurno želi tudi to, da bo Nani srečna in nasmejana, morda z novo puhasto kepico v naročju.

Valentina in Dunja