Novice

 

 

Vsi so radi brali knjige. Svetovala sem jim, naj storijo kot Fjodor, ko jih posluša. Naj zaprejo oči, saj se Fjodor...

>>Več...

Posvojena pasja terapevtka Lili iz depresivne in neodzivne deklice izvabila glasen smeh. Osemletna deklica je bila po težki amputaciji povsem neodzivna in depresivna, ves čas je jokala...

>>Več...

Objavljeno v tedniku Savinjske novice. Stanovalci v družbi nežnih psičk kar zažarijo in urica v njihovi družbi jim vedno prehitro mine...

>>Več...

facebook icon


 

Razglednica, ki so jo 22. 1. 2014 poslali otroci, ki trenutno bivajo na nevrološkem oddelku Pediatrične klinike Ljubljana vodnici Nini Mitrič in terapevtski psički Avši.

 

vet-med_thumb.jpg

 

 

Pismo mamice Vide

 

Vida je mamica 7 letne deklice Julije z Downovim sindromom, ki jo Monika in Bella obiskujeta v OŠ Idrija, podruznicni soli za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami v Idriji. Ob zaključku vsakega Bellinega obiska deklica izreče besedi: "Bula, bula". Po besedah mamice, je to v njenem "jeziku" najvecji mozen odraz ljubezni - to rece samo se mamici in atiju.

Mamica je Moniki pred dnevi poslala tudi kratko, a zgovorno pismo, po tem, ko si je prebrala članke in ogledala posnetke o PETkah na Pediatrični kliniki:

Monika, pozdravljena!

Marta nam je poslala povezave na članka, sicer pa smo na televiziji videli tudi prispevek. Kot mama otroka, ki trpi za epilepsijo, ki je zaradi obolenj kar pogosto na infekcijski in nenazadnje ima Julija tudi izkušnjo s tvojimi obiski v šoli, izražam zahvalo in čestitam k delu. Upam, da bosta velikokrat polepšali dan še številnim otrokom.

Lep pozdrav Belli in tebi.

Vida M. Peternel

 

 

Za otroka, ki leži dlje časa v bolnišnici, je dan, ko pride kužek na obisk, dan, ki ga radostno pričakuje. Nenavadno je videti kužka v bolnišnici, saj spominja na domače okolje! Že ob misli na srečanje s kosmatincem, se v otrocih vzbudi veliko spominov na najrazličnejše izkušnje, ki jih imajo s psi in v nemalo družinah je kuža celo družinski član. Tako se že v pogovoru o kužku oziroma najavi, da pride na obisk, v otroku poraja veliko prijetnih občutij, le ta pa so njegovemu zdravljenju v veliko pomoč. V pomoč so tudi zdravniškemu osebju, ki si v procesu zdravljenja za željeni rezultat - da bi se otrok čim prej pozdravil – vsekakor najbolj želi otrokovega sodelovanja. Pri tem igra vlogo ne le neposreden vpliv kužka na otrokovo psihično počutje; otrok lahko namreč skozi tovrstni obisk pridobi določeno mero zaupanja in celo bližine prav tako do zdravniškega osebja, saj bližnje srečanje s psom tudi v zdravniku in medicinski sestri vzbudi občutke, ki jih v svojem delovnem okolju sicer ne izrazijo. Otrok se lahko torej ob takšni izkušnji znebi strahu pred belo haljo ali modro delovno obleko, saj ima možnost doživeti zdravnika ali sestro drugače.

Otroci se ob bližni kužka raznežijo. Pozabijo na strah pred zdravljenjem. Doživljajo veliko občutkov ugodja in radosti same; tako pač je, da kuža v bližino otroka prinese veselje!"

Valda Janjanin, vzgoja predšolskih otrok na Kliničnem oddelku za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo

 

 

Utrinek iz pediatrične klinike Ljubljana

 

Sreda ob petih. Vsi otroci na oddelku Službe za otroško psihiatrijo vedo, kaj to pomeni: takrat jih obiščejo kosmati in repati prijatelji skupaj s svojimi nasmejanimi vodnicami. Točne so kot ura. Vedno s skrbno pripravljenim programom poskrbijo, da je vsak obisk za naše otroke doživetje in prav posebno učenje.

Vsi, ki na oddelku spremljamo učinke obiskov terapevtskih psov na počutje otrok, smo nad njimi navdušeni in hvaležni vodnicam za pomoč, podporo in tolažbo, ki so jo deležni naši varovanci. Kako pomemben je prihod kužkov pove dejstvo, da morajo ob sredah mame in očetje neredko počakati in se odreči načrtovanemu sprehodu zunaj, saj da otrok prednost obisku "svojega" psa. Usposobljene, srčne vodnice in odlično izšolani psi dodajajo k terapevtskemu delu z našimi otroci svoj delež, ki bi si ga vsekakor želeli ohraniti tudi v prihodnosti.

Marta Marenče, spec.pedag. na oddelku Službe za otroško psihiatrijo, Pediatrična klinika Ljubljana

 

 

Prispevek o naši terapevtki, Nataši Savec, v glasilu Pod gorco (Maribor)

 

dom_pod_gorco_skupinski_thumb.jpg

 

 

PISMO GOSPE MAJE IZ MARIBORA

 

pismo_thumb.jpg

 

 

PISMO MAMICE HUDO BOLNE DEKLICE


pismo_thumb.jpg

 

 

PISMO DEKLICE, KI OKREVA V REHABILITACIJSKEM CENTRU SOČA
(zaradi varovanja osebnih podatkov, so navedene samo začetnice)

Dne 13.3.2012, t.j. v torek so me delovne terapevtke v rehabilitacijskem centru Soča povabile, naj se pridružim terapiji s kužkom (Žana). Bila sem zelo vesela, da so me povabili, saj je pes že od nekdaj moja najljubša žival. Ko sem prišla na terapijo in videla kaj vse zna Žana, sem bila začudena, kaj vse zna. Žana je zelo lepa in prijazna psička. Prepričana sem, da je potrebovala veliko treninga in učenja, da se je vse to naučila. Z veseljem bi imela tako psičko tudi doma :). Komaj čakam na naslednje srečanje, upam da bom takrat še na Soči. :)

Lp:) R.R.

Vodnica terapevtske psičke Žane, Nani Gerdina pa dodaja svoje: Z R.R. sva se srečali v Soči potem, ko sva z Žano že opravili AAT v sodelovanju z dvema malima deklicama. Na koncu se nam je pridružila še R.R., ljubiteljica psov. Veliko sva se pogovarjali, ves čas ji je pogled uhajal na mojo malo kodrico. Roka je božala mehko dlako. Ni se mogla ločiti od Žane, ponudila se je, da naju spremi iz prostorov Soče. Ponudila sem ji povodec, s katerim je varno in vešče vodila psičko, ki ji je pot na prosto že dobro znana. Prvi postanek je bil na travi, kjer sem R.R. razložila, da mora Žana opraviti nujne potrebe. R.R. se ni mogla ločiti od Žane, spraševala me je še marsikaj in me zaprosila za Žanine slike. Izmenjali sva si tudi elektronska naslova. Obljubila sem ji psičkine sličice. Pospremila me je še do naslednjih vrat. Tam smo se zares poslovile. Midve z Žano sva se odpravili domov, R.R. pa v prostore Soče, kjer je trenutno na zdravljenju. Upam, da se z dekletom še srečamo; raje bi jo obiskala na njeni šoli, kot v bolnici.

Nani Gerdina

 

TERAPEVTSKI PES OB BOLNEM OTROKU
Hemato-onkološki oddelek Pediatrične klinike že od februarja 2008 obiskujejo psi, šolani v plemenite namene. Otroci se teh obiskov v bolnišnici izredno razveselijo. Stiki s psi vplivajo na otroka večplastno. Vsaj za trenutek lahko prežene občutke osamljenosti, žalosti, zaskrbljenosti, jeze, pa tudi bolečine. Že samo dotik pomirja, sprošča in sproža smeh. Za otroka, ki se zdravi v bolnišnici, je dragocena izkušnja, da psa lahko poboža, da drži v naročju nekaj toplega, mehkega in živega. Spomnim se deklice, ki je imela operirano nogo in njenega izraza na obrazu, ko so nas obiskali šolani psi. V tistem trenutku, ko je do njene postelje stopil velik zlati prinašalec, se ji je obraz razjasnil kljub bolečini, ki jo je sicer čutila v nogi. Ta pes ji je res prinesel občutek čiste sreče. Seveda pa se nekateri otroci, ki psov niso vajeni, lahko tudi bojijo. Strah jih je, da bi jih pes ugriznil, ali pa imajo do psov razvite predsodke. V takem primeru je vodnik psa tisti strokovnjak, ki zna psa postopno in z občutkom približati otrokom. Otroci se počasi otresejo pretiranega strahu pred psom, ki jih ovira, da bi ga bolje spoznali, lažje opazovali in začutili. Bistvo t.i. terapije z živalmi je v medsebojnem odnosu med človekom in živaljo ter njuni čustveni povezanosti. Naša čustva, razpoloženje in počutje so v precejšnji meri povezani s telesnim zdravjem. Pes je lahko "pomožni terapevt", preko katerega vplivamo na otrokova čustva in s tem posredno tudi na njegovo zdravje. Na hemato-onkološkem oddelku Pediatrične klinike opažamo, da si naši malčki, pa tudi starejši otroci, v času zdravljenja mnogokrat zaželijo žival, navadno psa ali mačko. Želja je tako močna, da jo starši pogosto tudi uresničijo. V naši bolnišnici ni navada, da bi otroci s sabo pripeljali svojega hišnega ljubljenčka. Se pa spomnim kako veselo je bilo in koliko novih moči si je nabralo dekle, ki je v času daljše hospitalizacije za svoj rojstni dan pred vrati vhoda na oddelek ugledalo svojo najljubšo žival - svojega konja. Opažam, da obiski psov, skupaj z njihovimi skrbniki-vodniki, v bolnišnici vplivajo na razpoloženje bolnih otrok in mladostnikov, prav tako njihovih staršev ter nenazadnje tudi zdravstvenega osebja. Tudi sama sem, kot zaposlena na oddelku, skozi skupno delo in sodelovanje, ogromno pridobila v razvijanju svojega odnosa do živali, zlasti do psa. Srčno in iskreno upam, da nas bodo vodniki - prostovoljci zavoda PET s svojim strokovnim, nesebičnim in plemenitim delom, spremljali še v prihodnje.

Martina Bürger Lazar, univ.dipl.psih.
asistent magister specialistka klinične psihologije

 

>>1 2<<

 

Avtorske pravice © 2012 Zavod PET. Vse pravice pridržane.

Pravno obvestilo | Piškotki

Spletna stran je optimizirana za brskalnik Microsoft Internet Explorer 8 ali novejši, Mozilla Firefox, Google Chrome, Opera in Safari.

 

Spletna stran uporablja piškotke s pomočjo katerih se izvaja statistika prometa spletne strani ter omogočajo uporabo družbenih omrežij. Z nadaljno uporabo spletne strani se strinjate o uporabi piškotkov. Za več informacij preberite "Kako Zavod PET uporablja piškotke".

Ali sprejmete piškotke na tej spletni strani?

EU Cookie Directive Module Information